SRČNI POGOVORI – knjiga s pomembnimi sporočili
V knjigi so zbrani pogovori s srčnimi ljudmi, ki predajajo pomembna sporočila, motivirajo, navdihujejo, odpirajo srce, spodbujajo razmišljanje s svojo glavo ter nas vabijo, da se nekoliko odklopimo od divjega tempa današnjega sveta ter ponovno najdemo pristen stik s sabo, z naravo in drugimi ljudmi. V prvem delu se boste srečali s prebujenim pogledom na različna področja življenja (porod, vzgoja in šolski sistem, delovno okolje in vodenje, družbeni sistem, zdravo življenje, osebnostna rast in partnerski odnosi ter smrt in žalovanje), v drugem delu pa so zbrane zgodbe ljudi, ki so se uspeli dvigniti nad težke preizkušnje in preko njih na novo osmisliti življenje, ter tistih, ki so zapustili varno delovno okolje in se pogumno podali na pot svojega poslanstva.
Čeprav razvitost družbe trenutno definiramo glede na materialne dobrine, ki so nam na razpolago, in stopnjo tehnološkega razvoja, nam vse to ne pomaga kaj dosti, če sočasno ne zagotavljamo okolja, ki bi spodbujalo človekov mentalni, čustveni in duhovni razvoj. Če posameznika ne podpremo pri tem, da bi bil zdrav, zadovoljen, notranje umirjen ter bi imel priložnost brez strahu izraziti sebe in doprinesti k skupnosti s svojimi talenti, potem lahko govorimo le o navidezni razvitosti, kjer vlada um namesto srca, čeprav je slednje naše bistvo.
Nekaj citatov iz knjige:
Violeta Bulc: Z ostalimi živimi bitji bi se morali naučiti sobivati, ne pa težiti k njihovemu nadvladanju. Človek mora nehati obvladovati naravo. Naučiti sem mora z njo resno sodelovati in sobivati ter se pri tem prilagoditi določenim pravilom, ki veljajo na planetu Zemlja.
Anton Komat: Resnično sem imel dovolj laži o kemijski in biološki varnosti državljanov, ki so jih oblasti neprestano trosile. Kar se tiče prehranske varnosti, pa je nedvomno največja laž, da je vse pod nadzorom, da je hrana v trgovinah varna in da moramo skrb za svoje zdravje zaupati odgovornim institucijam.
Sanja Lončar: V Sloveniji živimo na rajskem delu sveta, kjer je še vedno možno dobiti pristno hrano. To, o čemer lahko Američani samo sanjajo, je pri nas za vogalom. Še vedno gremo lahko s kanglico po mleko. Kokoši, ki nam dajejo jajca, lahko poznamo po imenu. Lahko sami sirimo surove izdelke. V nekaterih državah je to prepovedano. V teh norih časih je privilegij živeti v Sloveniji.
Uroš Dobnikar: Ljudje pričakujejo, da jim bo zdravnik pomagal, če zbolijo. Sami si namreč ne znajo pomagati, ne znajo preprečiti, da bi zboleli. Tak sistem bomo potrebovali toliko časa, dokler ne bomo začeli iskati drugih rešitev, poti nazaj k sebi in občutka, da znamo sami poskrbeti za svoje zdravje in dobro počutje.
Karel Gržan: »Danes moramo sami iskati informacije za in proti, ki nam dajo misliti. Ne smemo si dovoliti, da nas ujamejo v nek mehurček resnice in da bi namesto nas mislili drugi. Če ne uporabljamo več lastnega razuma, ne moremo govoriti o tem, da smo še svobodni. Nobena zdrava pamet in znanost ne obstajata brez znanstvenega dvoma in raziskovalne vedoželjnosti. Predvsem pa moramo biti zelo previdni do izpostavljenih avtoritet, ki zahtevajo, da mislimo kot one.«
Sabina Košmrl: »Sistem funkcionira na način, da zbere množico mladih, jih strpa v okvirje in jih sili, da se nanje navadijo, da lahko v njih živijo tudi kasneje v življenju. Temu sistemu žal ni v interesu, da bi človek živel sebe in poslušal svoje srce.«
Milena Karanović: »Če živiš življenje nekoga drugega oziroma se zgleduješ po njegovi poti, se avtomatično oddaljuješ od lastne poti. Vse se začne s tem, da si vsak nalije čistega vina, se postavi na svojo pot in prevzame odgovornost za svojo svobodo in svojo rast.«
Andreja Cilenšek: »Ljudje se na koncu vračajo k preprostosti, v trenutke, za katere ni nujno, da so materialno zelo močni, so pa zanje posebni. Nekega gospoda, ki je ležal v postelji in ni smel več iz nje, sem vprašala, kaj si želi. Rekel je, da bi šel rad na balkon in gledal v nebo. Na koncu življenja se vračamo v pristnost v sebi. Prepoznamo malenkosti, ki dajejo smisel življenju.«