Kaj so vedele naše babice, ko so segale po lipi, koprivi in ognjiču, o rastlinah, vsakdanji znanosti preživetja, ljudski modrosti in odnosu med človekom in rastlinsko zavestjo

Piše Maja Primožič

Beseda zelišče nosi nekaj nam domačega. V jeziku pomeni rastlino in hkrati zdravilo, in to dvoje je bilo nekoč neločljivo. Zelišča so rasla ob hišah, v vrtovih, ob robu gozdov in polj. Vstopala so v vsakdan in bila nujna za preživetje, zato cenjena in ljubljena.

Na slovenskih tleh je bilo znanje o rastlinah del življenja. Ko je zbolelo telo, so ljudje segli po tistem, kar so poznali iz narave in iz skupnosti. V družinah so hranili posušene cvetove in liste. Vedeli so, da lipa greje telo, kamilica pomirja, trpotec skrbi za kožo. Pelin uravnava prebavo, kopriva pa krepi človekovo življenjsko moč.

Znanje o tem je krožilo med ljudmi, najpogosteje med ženskami. Babice so razumele, kdaj je čas za nabiranje, kako rastlino pripraviti in komu jo ponuditi ob pravem času. Zaupale so izkušnji in opazovanju. Med vsakodnevnimi opravili so hranile modrost, ki se je oblikovala skozi generacije.

Zdravje je imelo svoje mesto v domu, v vrtu in se je uravnavalo v sezonskem ritmu. Poleg družin so zelišča negovali tudi menihi. V samostanih, kot so tisti v Olimju, Žičah in Stični, so oblikovali vrtove z zdravilnimi rastlinami, da so lahko pomagali ljudem. Znanje so dopolnjevali z branjem, opazovanjem in zapisovanjem. Danes so ti zapisi dragocen vir naše dediščine. Povezovali so rastlinsko moč s skrbjo za duhovno in telesno ravnovesje.

V kulturi, kjer se znanje meri po podatkih in analizah, je preprosta bližina rastline najgloblja učilnica. Vprašanje ni le, kaj vemo o rastlinah, temveč tudi, kako z njimi živimo.

Ko pišem »smo jih«, ne mislim le na preteklost. Vem, da smo še vedno povezani z modrostmi svojih prednikov, ne kot s spominom, ki zbledi, ampak kot z nečim živim v našem telesu, ki se spominja. Epigenetika potrjuje, da se izkušnje naših prednikov, vključno z načini zdravljenja, prehrane in odnosa do narave, zapisujejo v delovanje naših genov. Kar so živeli oni, ni izgubljeno. Je prisotno v nas kot človeška notranja dediščina, ki se lahko kadarkoli znova prebudi, če se le odpremo zanjo.

Tudi znanost danes potrjuje pomen ljudskega znanja. Na Solčavskem so raziskovalci dokumentirali uporabo volčjega boba (Aconitum) med tamkajšnjimi prebivalci. Rastlina, ki zahteva veliko previdnosti, je bila uporabljena kot tinktura za zdravljenje bolečin, artritisa in živčnih težav. Analize so potrdile prisotnost zdravilnih učinkovin, ki so jih domačini znali pripraviti in uporabljati z natančnostjo. Ta primer razkriva, kako se je skozi skrbno opazovanje, izkušnjo in skupnost spletlo globoko razumevanje rastlin kot živih bitij, ki nas spremljajo.

Odnos med človekom in rastlinami ni zgolj estetski ali funkcionalen. Sega globoko v telesni spomin in nevrobiološko zmožnost navezovanja, ki smo jo razvijali skozi tisočletja sobivanja z naravo. Ko se človek ukvarja z rastlinami, vrtnari, opazuje, zaliva ali sedi v njihovi bližini, se začnejo sprožati procesi, ki umirjajo živčni sistem, uravnavajo čustva in krepijo našo stabilnost. To so rituali prisotnosti, v katerih se pozornost naravno poglablja, um se upočasni in telo dobi prostor za sprostitev in zdravljenje. To je čas vračanja v stik s seboj in izraz naših najstarejših korenin, načina bivanja, v katerem je pozornost temelj zdravljenja.

Zato je holistična modrost o rastlinah tudi danes, in zlasti danes, ključnega pomena. Vključuje sprejemanje lastne odgovornosti za svoje zdravje, spoštovanje do zemlje, sonaravno pridelavo, nežno predelavo in osebno zavedanje. Tak odnos nas ne postavlja nad naravo, ampak nas umešča vanjo.

Mi smo narava. Nismo ločeni, ampak vključeni, smo prebivalci skupnega sveta.

Ko to začutimo, se znanje o rastlinah spremeni v notranji kompas. Ne gre več le za zdravje, temveč za celovitost in občutek, da je življenje mogoče živeti v stiku, v ritmu, z zavedanjem, da smo na pravem mestu, ob pravem času in v telesu, ki ga znamo slišati. Pomembno je, da to znanje ne ostane le v knjigah ali v spominih starejših, temveč da ga ohranjamo v vsakdanjem življenju z uporabo, prenosom in spoštovanjem teh preizkušenih modrosti. Ker vem, da tradicije potrebujejo stalen razmislek, jih je pomembno dopolnjevati, zapisovati za prihodnje rodove in tiste, ki niso sočutne ali človeku prijazne, zlasti do ljudi in živali, ki imajo centre za bolečino in zavedanje strahu, pustiti za seboj z jasno zavestjo, da ne služijo več.

V naslednji objavi

Zemlja hrani spomin in mi smo del tega spomina.

V naslednji objavi bomo govorili več o povezavi med človekom in rastlinskim svetom. O znanju, ki je zapisano v knjigah in tudi v telesu, jeziku in žilah gozda. Kako se dotik rastline zasidra v telesni spomin, kako vonj prebudi nekaj, kar smo mislili, da je že izgubljeno. In o tem, kako se lahko zdravimo skozi odnos z naravo.

Pogovarjala sem se z dvema moškima, ki vsak po svoje ohranjata in predajata to vedenje. Simon Prosen obuja modrosti naših prednikov. Tomaž Poljanšek pa iz slovenskih gozdov destilira njihove tihe zgodbe.

Povest, vonj, zemlja in stik. Kmalu.