Pet čutov in umetnost biti človek
Vsak čut so vrata v notranjost.
Vsak zase so vrata, skupaj pa so portal v nas.
Za zvok v daljavi, ki nas spomni na prihajajoči vlak, okus hrane, ki nas spomni na babico, vonj po prvi pokošeni travi, vonj po gozdu, ta starodavni vonj zdravja, dotik srčne bližine ljubega, za vse to je beseda »dražljaj« premalo opisna. Ker to so naši spomini, naše zaznave, poti in povezava z nečim, kar je že bilo in nas je oblikovalo v čisto unikatno in nikoli ponovljivo osebo. Včasih nas vonj nežno spomni na nekaj nam dragega, kar je ostalo v telesu kot milina, drugič nas spet silovito potisne v bolečino in njeno žalost.
Ni čudno, da za nekoga, ki nas je zaznamoval, rečemo: »Zlezel mi je pod kožo.«
Ko smo prevzeti, posrkamo vase človeka, njegov vonj, okus, dotik in ga shranimo v svoj spomin.
Kako nas svet najprej doseže? Skozi čute
Čuti so se nam začeli prebujati že v maternici. Prvi se je oglasil dotik, nato sluh, okus in vonj. V trebuhu smo okušali amnijsko tekočino, slišali materin glas in zaznavali gibanje, svetlobo in toploto. Vid nam je dozorel najpozneje, zares je vid oživel šele po rojstvu. Ko smo prišli na svet, je svet postal nenavadno bogat – poln zvokov, barv, tekstur in občutkov. Dojenček vse zaznava s telesom. Vidi, sliši, tipa, okuša in vonja. Ko poveže glas z obrazom in vonj z občutkom varnosti, pa lahko iz posameznih zaznav začne sestavljati še pomen.
Vsak človek nosi v sebi sledi svojih prvih zaznav. Včasih se kakšna sled tudi vrne in nas spet pozdravi kot občutek v telesu.
»Spomnim se, da sem bila v vodi. Potem me je stresel mraz.«
Nekdo je opisal občutek iz zgodnjega otroštva, ko so ga dvignili iz kopeli. V spominu sicer ni slike spomina, je pa dotik vode, mraz, občutek teksture kože in mehka brisača.
»Spomnim se temno rdeče svetlobe in zvoka, ki je bil podoben tistemu, ko imaš glavo pod vodo.«
Ena od oseb je delila občutek, ki ga povezuje s časom pred rojstvom.
»Spomnim se, da sem imela glavo sklonjeno k nogam in bila sem v toplem, mehkem prostoru.«
Nekateri ljudje se celo spomnijo občutkov v maternici: občutek zvitosti, teme, ritmičnega utripanja in tišine, ki je bila sicer navdana z močno ljubečnostjo.
Že dojenčki, le nekaj tednov po rojstvu, prepoznajo melodijo, ki so jo slišali v maternici. V eni raziskavi so nosečnice od 35. do 37. tedna nosečnosti vsak dan otroku v trebuščku igrale poseben tonski vzorec. Ko so ta isti zvok dojenčki poslušali pri štirih tednih starosti, se je njihov srčni utrip upočasnil za približno 12 utripov na minuto. Torej že zelo zgodaj prepoznamo svet in se nanj odzovemo. Stik z zvokom je tudi stik z notranjim ritmom varnosti.
Tu smo povezani
Ko nekaj vidimo, slišimo ali poskusimo, se naše telo in srce se na to odzoveta na svoj, poseben način. Če na primer slišimo pesem, ki jo poznamo, se lahko v trebuhu prebudi lep občutek. Mogoče se spomnimo nekoga, ki ga imamo radi, ali dneva, ko smo bili veseli. Tudi če povohamo torto ali vidimo mavrico, se v nas nekaj zgodi, ker naše telo že pozna ta občutek. Vsak od nas svet čuti po svoje, in hkrati se v tem lahko najdemo skupaj. Ko poslušamo dež, lahko začutimo mir. Ali pa pogrešanje. Ko začutimo, kaj doživljamo, postane svet bolj živ. Svet se ni spremenil, ampak mi odpremo oči, ušesa in srce za polno doživljanje.
Takrat se zgodi čarovnija.
Zdaj pa vrata do večje resničnosti
Alan Watts je zapisal, da so vsi čuti pravzaprav različne oblike dotika:
»Vseh pet čutov je oblika dotika. Ko gledaš, se dotikaš svetlobe. Ko poslušaš, se dotikaš zraka. Ko okušaš in vonjaš … se dotikaš plina.«
Molekule vonjav in okusov potujejo skozi zrak in se fizično dotaknejo naših čutil. Tako kot se svetloba dotakne oči in zvok ušes, se tudi vonj dotakne nosu, zato so vsi čuti pravzaprav oblike dotika.
In mi imamo za dotikanje življenja čudovito orodje – naše senzibilno telo. To naše telo nam omogoča sprehod, ki odpre vrata v našo notranjost. Pogled na drevo ali okus sočne slive lahko sproži stik z nečim v nas, kar se nas je dotaknilo in nas ganilo. Tudi zato so rituali in estetika pomembni. Čutno izkustvo, kot je glasba, svetloba v prostoru ali okus hrane je temelj doživljanja. Čut je tisti, ki obogati vsakdan in mu da polnost. Najdimo svoje rituale, da čutimo življenje.
Opazovanje
V vsakdanjem življenju se na te občutke samodejno odzovemo, ko iščemo prijetno, se izogibamo neprijetnemu, tisto, kar nam ne pomeni dosti prezremo. Je pa izjemno koristno in globoko podporno za naš razvoj, da svojo zaznavo začnemo opazovati. Občutek, ki se pojavi, opazimo takšen, kakršen je, ne da bi ga potiskali stran ali da se ga oklepali. Ko opazujemo, nastane vmesni trenutek med zaznavo in odzivom in to je trenutek, kjer je mogoča sprememba.
Ko čutno zaznavo spremljamo na tak način, brez vpletanja in brez potrebe po takojšnjem odzivu, postane to, kar zaznamo, prostor notranje svobode. Čutna izkušnja ne sproži več navezanosti ali odpora. Postane polje zavedanja. Prostor, kjer smo prisotni in smo brez potrebe, da bi karkoli spreminjali.
Čutnost je praksa ustvarjalnosti
Willa Cather (ameriška pisateljica) je nekoč dejala, da se umetnost začne pri uživanju v jutranji kopeli. In da je ustvarjalnost nekaj, kar se zgodi sredi življenja; z otroki, z vrtom, v kuhinji, z roko, ki ureja prostor z ljubeznijo. Po njenem prepričanju vse, kar ustvarimo ne prihaja od zunaj, temveč raste iz notranjosti polnega življenja. Dovolimo si zaznavati, ker ko doživljamo svet s celim telesom, je to največja umetnina, od tu vznikne ustvarjalnost. Po svoje je vsak umetnik življenja.
»Umetnost je uživanje s petimi čuti. Če ne znaš uživati v lepoti sveta okoli sebe, ga tudi ne moreš zares razumeti.« Willa Cather
Smo že ugotovili, da vonj ni zgolj molekula, dotik ni zgolj stik in pogled ni zgolj optika. Vsakdanja ustvarjalnost se dogaja v srčnem prostoru zaznave. Vsakič, ko smo zares pozorni, ko smo navzoči v telesu in občutku, se nekaj odpre. Takrat vstopimo v stik z ustvarjalnostjo. Najsi bo to v kuhinji, pri negi otroka, v pogovoru, pri pisanju ali v tihem trenutku s seboj.
Mali rituali za čuteče življenje
Čute lahko nežno prebudimo že z majhnimi, vsakodnevnimi rituali. Dotik lahko postane preprosta meditacija, ko si počasi zmasiramo roke, obraz ali se z dlanmi potopimo v zemljo v popolni prisotnosti. Vid se odpre, ko narave ne skušamo razumeti ali poimenovati, temveč jo le opazujemo, kot bi prvič gledali list, gibanje vej, svetlobo. Poslušanje postane globoko, ko sedimo v tišini in pustimo, da do nas prihajajo oddaljeni zvoki, ne da bi jih iskali, temveč jim dovolimo, da pridejo in minejo, brez da bi želeli ugotavljati, kaj slišimo. Vonj nas vrača v telo, ko vdihnemo aromo rastline, lesa ali kože drugega in pustimo, da zaznava napolni naše srce. Okus nas uči prisotnosti, ko hrano okušamo počasi, občutimo njeno teksturo, temperaturo in spreminjanje v ustih. Tudi misli lahko opazujemo kot čutni pojav, da pridejo in odidejo, kot oblaki, ki se gibljejo skozi prostor zavesti, ne da visijo nad nami in delajo senco.
Na naših Zelenih sejmih vas čakajo ljudje, ki ustvarjajo izdelke za prebujanje in negovanje vaših čutov. Eterična olja, zeliščne mešanice, svilnate kreme, naravni materiali, mila, kadila in sveče. Vse, kar odpira prostor za stik z naravo in s seboj. Hrano za telo in dušo boste našli tudi v Bistroju Maha, kjer vas čaka rastlinska kuhinja, polna vonja, barv in dobre energije. Jesen prihaja, in v septembru ter oktobru bo ravno pravi čas, da si pripravimo darove, ki nas bodo greli skozi hladnejše dni. Izdelke, ki bodo skrbeli za telo in duha, nežno odpirali čute in nas spominjali, da je življenje lahko zelo lepo.
Ste srčno vabljeni. Pridite.
V naslednji objavi:
Ko vonj vstopi v nas, dvigne tančico spomina in prežema telo z nečim starim, znanim in srčnim. Lahko pa tudi s težkim občutkom, ki nas spomni na nekaj, kar je v nas pustilo neizbrisno sled. V naslednjem članku bomo odprli prostor za vonj. Pogledali bomo, kaj je človeštvo že zapisalo o njem, kako so ga pesniki slišali, kako so ga zdravilci občutili. Vprašali se boste lahko: kaj vonj pomeni meni? Kateri vonji me ponesejo nazaj v prijetne občutke, ki so me tkali?