Kako pogosto telo reče nekaj, česar še ne slišimo

Zgodaj zjutraj, še preden se dan zares začne, se pojavi utrujenost, za katero ne najdemo razlage. Ure spanja so bile dovolj dolge, naše oveznosti niso pretežke, pa vseeno nekaj v telesu ni pripravljeno na lahkotno gibanje. Vseeno je v mišicah občutek teže, v očeh občutek zamegljenosti in v prsih občutek, da ni dovolj prostora za dober vdih.

Ob takih trenutkih človek navadno začne iskati zunanje razloge. Lahko preusmeri pozornost v prehrano, v urnik, v delo in stres. Lahko začne spreminjati navade ali dodaja nove dejavnosti. A obstaja še druga možnost. Obstaja vprašanje, ki se ne postavi razumu. Postavi se telesu.

Kaj bi se zgodilo, če bi človek telo povabil k tihemu intervjuju? Ne zato, da bi izmeril njegovo mehansko delovanje, ampak zato, da bi poslušal, kaj ima za povedati.

Vprašanje lahko zazveni kot: »Kaj potrebuješ zdaj?«

Odgovor pride hitro, lahko presenetljivo jasno: potreba po dotiku, po joku, po raztegu, po miru, po tem, da se nekaj izreče na glas ali se končno izpusti; potreba po odmiku od ljudi, ki od nas zahtevajo preveč, ali želja, da bi nekdo pristopil bližje brez vprašanj in brez nalog. Za to je treba nekaj vaje in spoznavanja.

Takšen pogovor odpira možnost, da se resnična sporočila sploh začnejo oblikovati. V nadaljevanju je mogoče vprašati tudi drugače: Kaj si že dolgo ne upaš izraziti? Česa ti je dovolj? Kaj nosiš, kar presega tvojo moč? Kje se skriva tisti del tebe, ki bi raje bežal kot sodeloval?

In nato še natančneje: Kaj potrebujejo tvoje rame? Kaj hoče tvoj želodec? Kaj bi si želela tvoja kolena? Katera napetost se skriva v čeljusti?

Vse to so vprašanja, ki jih telo razume. Telo ne odgovarja s koncepti, temveč s slikami, občutki, gibi. Ti odgovori pogosto vodijo do globlje jasnosti, kaj v resnici zmanjka. Včasih kakšen mineral, ki se je potiho porabil, včasih rastlina, ki bi pomirila napetost, podprla prebavo ali ogrela notranjost. 

Ljudje so nekdaj znali poslušati telo na drugačen način. V časih, ko še ni bilo laboratorijev, je bil način poslušanja odvisen od ritma dneva, od sezonskih gibanj, od izkušenj, ki so jih zbirale generacije. Rastline so bile odziv na dolgotrajno opazovanje in zvesto zaznavanje. Tako je glog postal zaveznik srca, kopriva čistilka pomladi, materina dušica pomirjevalka živcev.

Danes se te rastline skrivajo v oblikah, ki jih ponuja sodobni svet. Čeprav so obdane z oznakami in naštetimi sestavinami, jih telo še vedno prepozna, ko pridejo v njegov tok. Ko človek izbere izdelek, ki je nastal v počasnem ritmu, z občutkom za celoto rastline in s spoštovanjem do njenega izvora, se v telesu lahko zmehča. Spanje dobi bolj zaokrožen tok, prebava se začne usklajevati z življenjem, misli dobijo več prostora za tok, ki ni prekinjen na vsakem koraku. Učinek prihaja iz odnosa, ki se vzpostavi med človekom in tistim, kar vnaša vase.

Ta odnos začne razkrivati, da je veliko tega, kar se zdi bolezensko, pravzaprav klic telesa, ki išče pozornost in priznanje. Išče, da bi ga nekdo vprašal, kaj pravzaprav želi povedati. Bolečina v ramenih sporoča o bremenih, ki jih ni mogoče nositi brez posledic. Tiščanje v želodcu prenese neizgovorjeno napetost. Napet obraz, stisnjene čeljusti in zakrčene mišice prenašajo zapise, ki čakajo, da jih človek prebere in začne poslušati.

Zadošča tišina, nekaj iskrenosti in pripravljenost zastaviti vprašanja, ki odprejo vrata zaznavi. Kje je tisti del telesa, ki želi biti slišan? Katera misel ostaja nedokončana? Katera hrana prinese polnost, ki ni hranljiva? Odgovori prihajajo brez razlage, v obliki vednosti, občutka, giba ali slike. Telo spregovori z jezikom, ki ne pozna pravil slovnice, vendar ga človek lahko sam prepozna.

Nekateri ljudje začnejo zapisovati to, kar se ujame med poslušanjem. Lahko se bo oblikovala knjiga vašega telesa. 

Telo zahrepeni po mineralu, ki podpre ritem dneva. Pojavi se potreba po rastlini, ki sprosti zadržani dih. Sčasoma se vzpostavi nov refleks. Ko se nekaj pojavi, človek ne poseže več najprej po strategiji, temveč po vprašanju in telo dobi možnost, da odgovori pravočasno in kot prvi signal, da je nekaj treba drugače.

Telo vedno govori. In naravni dodatki so eden od načinov, kako mu lahko odgovorimo. Ko jih izberemo po pogovoru s telesom s takšnim odnosom človek ne skrbi več za simptome, ampak za življenje. Počutje se oblikuje iz odnosa, ki je zanesljiv in zvest telesu. Če prisluhnemo pravočasno, telo še govori v šepetih. Ne potrebuje kričati, da bi bilo slišano.