Kar lasje ohranijo, ko naša glava že pozabi: rastline, roke in naše zgodbe, ki sodelujejo pri uravnavanju energije, zbranosti in notranje moči

Večina ljudi ne razmišlja o laseh kot o čemerkoli pomembnem. So tam, ker pač rastejo. Skrbimo zanje, ker se to pričakuje. V številnih kulturah pa so jih razumeli drugače, kot del človekove občutljivosti, kanal, skozi katerega se pretaka notranje zaznavanje, večna modrost in duhovna moč. Na teh tleh so predniki verjeli, da lasje izražajo plodnost, življenjsko energijo in naravne ritme, ki jih danes kar radi spregledamo. V ljudskih pripovedih so ženske z dolgimi lasmi povezovali z zdravilstvom in jasnovidnostjo, ker so lasje izražali povezanost z življenjem, z naravo in z višjim. Ob praznikih, kot sta binkoštna noč in kresna svečanost, so dekleta razpuščala lase in vanje vpletala cvetje. S tem so pokazale pripravljenost sprejeti svetost poletja, ko narava doseže vrhunec rasti, plodnosti, svetlobe in toplote. V nekaterih vaseh so lasem pripisovali pomen, ki ga ni bilo dobro spreminjati brez tehtnega razloga – vsaka sprememba dolžine je lahko vplivala na notranje ravnovesje.

Te navade so ohranjale telo, ki ni le mehanski sistem, pač pa ima spomin, ritem in svojo energijsko govorico. Ko danes pozabljamo na te pomene, se lahko vprašamo, ali s tem ne oddaljujemo stik s sabo?

V Indiji so verjeli, da dolgi lasje krepijo zavest in notranjo moč ter podpirajo stik z življenjsko silo. V tibetanskih praksah so lasje predstavljali kanal, skozi katerega se sprošča napetost in prečistijo vplivi iz okolja. V budističnih redovih so obredi odstranjevanja las pomenili zavezo zbranosti in opustitev navezanosti na obliko, kar je okrepilo pozornost do dogajanja v notranjosti. Pobrita glava je spodbujala stanje čuječnosti, umika in notranjega stika. V nekaterih šolah so odstranili tudi obrvi, s tem so utrdili odločitev za odpovedovanje zunanjim oblikam in poudarili zaznavanje, ki izhaja iz notranje prisotnosti.

V afriških skupnostih so vzorci pletenja nosili zgodbe prednikov in izražali povezanost z elementi pokrajine, v kateri so živeli. Vsaka frizura je imela svojo simboliko, odražala je pripadnost, status in duhovno pot posameznika. Z uporabo naravnih olj, zemlje in rastlin so ustvarjali vzorce, ki so izražali različne pomene. V starodavnih znanjih ljudstev Južne Amerike so bili dolgi lasje več kot zgolj telesna značilnost. Ohraniti dolžino je pomenilo gojiti notranjo usmerjenost in zvestobo naravi. Bojevniki, šamani in zdravilci so verjeli, da lasje krepijo stik z dogajanjem v naravi in pomagajo zaznavati spremembe v zraku, rastlinah in živalih. Lasje so bili živa nit med posameznikom in celoto ter način, kako se je telo odzivalo na tok življenja. Vsaka sprememba v telesu, vsak dogodek in vsako doživetje je vplivalo na njihovo strukturo, sijaj in občutljivost. Ta zaznava se je ohranjala v rasti in gibanju las, ki so zapisovali zgodovino zdravja in čutenja.

V številnih tradicijah so ljudje doživljali lase kot živi del telesa, ki sodeluje pri uravnavanju energije in občutljivosti. Dolgi in negovani lasje so krepili zbranost, notranjo moč ter jasnost zaznavanja. Nega las je sodila v vsakodnevni ritem, pri čemer so uporabljali to, kar jim je ponujala narava. Zelišča, leseni glavniki, olja, glinene obloge in izvirska voda so imeli svoj pomen pri ohranjanju moči. Namen teh postopkov ni bil usmerjen v zunanji vtis, temveč v obnovo telesne in notranje usklajenosti. Lase so prali v določenih dneh, sušili na soncu, spletali v kite ter zaščitili z rutami ali pokrivali. Ženske so v obredih spirale glavo s pripravki iz domačih zelišč, pripravljenih v skladu z letnim časom in položajem Lune.

V starodavnih sistemih znanja so lasje opravljali vlogo povezovalca med človeškim telesom in širšim energijskim poljem. Dolžina las je vplivala na pretok zaznav, pomnjenja in notranje usmerjenosti. Lase so spletali v kite, ki so potekale vzdolž hrbta in tako podpirale pretok od glave do trupa. Skozi ta tok se je izražala življenjska sila, ki uravnava delovanje živčnega sistema in krepi občutek stabilnosti.

Spominjam se znanke, ki je dolgo živela v občutku otopelosti. Njeni lasje so bili kratki in ni se jim kaj prida posvečala z nego. Ko sva se pogovarjali o skrbi zase, je le izrazila željo, da bi lase pustila rasti in jim namenila več pozornosti tudi kot znamenje novega odnosa do svojega telesa. Meseci so ji prinesli spremembo, ki je res segla globlje od zunanjega videza. Vsakič, ko sva se videli, je pripovedovala, da čuti več miru in manj tesnobe, kot bi lasje pomagali obnoviti stik, ki ga prej ni znala občutiti. In rezultate je bilo mogoče videti jasno.

Takšne zgodbe pokažejo, da starodavna vedenja o laseh potrjujejo povezanost telesa, občutkov in namere.

Še o tem, kako je bilo in zakaj je bilo tako

Zelišča kopriva, kamilica, hmelj, breza, rožmarin in ognjič, so imela vsak svoje delovanje na lasišče in lase. Kopriva je npr. krepila strukturo lasu, kamilica je prinašala pomiritev lasišču, hmelj je uravnaval napetosti, breza je dajala mehkobo in pretočnost. Rastline so ljudje nabirali ob primernem času dneva, sušili na senčnih in zračnih mestih ter pripravljali kot čaje ali poparke. Voda pa je bila tista, ki je prevzela sporočilo rastlin. S takšno vodo so potem spirali glavo, da so rastline nanjo delovale celostno, kar pomeni na telesni, energijski in čustveni ravni.

Kakšni so bili glavniki, ko ni bilo plastike

Glavniki so nastajali iz lesa dreves, ki so imela vsak svoj namen. Breza, hrast, javor, brin ali tisa so ohranjali stik s pokrajino, v kateri je človek živel. Leseni glavniki niso povzročali statične elektrike in so omogočali boljši pretok občutkov med lasmi in lasiščem. Vsakodnevno česanje je sodilo v jutranjo in večerno navado. Pri tem so odstranjevali misli in občutke, ki so se nabrali čez dan, ter ustvarjali novo naravnanost. Česanje je bilo res sredstvo nege, pa tudi način usmerjanja pozornosti in sproščanje. Vendar se včasih ta trenutek nege ni končal mirno. Spomnim se iz svojega otroštva, kako mi je bilo zoprno, ko mi je mama česala dolge lase v čop, kadar nisem bila pri volji za to. Človek nagonsko varuje glavo in lase, kadar se počuti ranljivo ali preobremenjeno. V etnoloških opisih je zapisano, da so bile matere včasih stroge, ker je česanje pomenilo tudi vzgojo. Dolgi lasje so se hitro zapletli, otroška nemirnost pa je naletela na nestrpnost. Česanje je kmalu lahko postalo trenutek, kjer se je skrb prepletla z ukazovalnostjo.

V mnogih skupnostih je bila naloga česanja zaupana starejši ženski, ki je medtem pripovedovala zgodbe ali delila osebne nasvete.

Te slike iz preteklosti kažejo, kako pomembno je, da se dotik glave izvaja spoštljivo. Glava in lasje so povezani z občutkom varnosti, in vsak poseg vanje lahko sproži globlje občutke nelagodja ali celo strahu. Čeprav si želimo, da bi bile roke, ki češejo, vedno ljubeče, to ni vedno res. V njih se lahko skriva tudi jeza ali napetost, ki se prenese na človeka, ki sedi pred njimi.

To nas spomni, kako pomembno je, da se takšna vsakdanja opravila ohranijo kot dejanja nežnosti, ki potrjujejo skrb in varnost.

Lasje so spremljali pomembne prehode v življenju. Ob rojstvu, selitvi, smrti ali sklenitvi zakonske zveze so izvajali obrede striženja. Strižene lase so shranili, zakopali ali darovali zemlji kot izraz spoštovanja do izkušnje. S tem so omogočili, da se nekaj iz človekovega notranjega sveta vrne k zemlji in ohrani spomin na njegovo prehojeno pot. Današnji odnos do las je drugačen. Brez pomisleka jih zavržemo ali izplaknemo, kakor da pomen izgine z vodo ali smetmi.

Lasje v pripadnosti, zaščiti in skrbi

Vojaške skupnosti so lase krajšale, ker so želele zmanjšati občutljivost in iz moških oblikovati jeklene vojščake brez dvomov in občutkov. Dolgi lasje so po njihovem mnenju preveč spodbujali čutnost in zaznavanje, kar je veljalo za oviro pri bojevanju. Duhovni učenci pa so ravnali drugače. Lase so pustili rasti in jih negovali, saj so verjeli, da s tem krepijo sposobnost zaznavanja, osredotočenosti in notranje prisotnosti.

V slovanski tradiciji so dolge kite izražale povezavo treh svetov: podzemnega, zemeljskega in nebeškega. Sila povezave je potekala vzdolž telesa in krepila občutek pripadnosti celoti. Spletanje las je utrjevalo vezi med ljudmi, prenašalo znanje in usmerjalo tok občutkov.

Rute in pokrivala so varovala občutljive dele telesa. Ženske so z njimi prekrivale lase in hrbet, ko so vstopale v trenutke molitve ali prenosa besed. Tako so ustvarile plast zaščite, ki je omogočila večjo osredotočenost in manj razpršenosti zaznav.

Naravni pripravki za nego in obnovo las

Spomnim se, kako težko mi je bilo, ko so mi nekaj mesecev po preboleli gripi začeli izpadati lasje. Počutila sem se oslabljeno in ranljivo, saj lase doživljam kot del svoje lepote in ženskosti. To je bila res izkušnja, ko sem spoznala, kako močno so lasje povezani z občutkom samopodobe in tudi notranje moči.

Ko sem se poglobila v razumevanje tega pojava, sem odkrila, da veliko žensk po svetu doživlja enako, še posebej po gripi. Raziskave so pokazale, da je po bolezni kar 60 odstotkov žensk opazilo povečano izpadanje las, nekatere pa so čisto izgubile lase. Lasje so reagirali na stres, na povišano temperaturo, na splošno preobremenjenost telesa. Ta izpad je sicer prehoden, a vseeno boleč, saj je posegel v občutek varnosti in celovitosti.

Zanimivo mi je bilo videti, kako številne ženske tudi danes iščejo pomoč v naravnih pripravkih. Kane, rastlinska olja, poparki rožmarina, ognjiča in čajne kopeli ponujajo podporo lasem, ampak tudi občutek, da z dotikom vračamo telesu nekaj skrbi. Ob tem se utrjuje zavedanje, da telo potrebuje čas za obnovo. Vsak nov majhen las prinese občutek veselja, ki ga dobro poznajo vsi, ki so že izkusili izgubo las.

Ko se lasje začnejo krepiti, se vrne občutek zaupanja v to, da naše telo lepo deluje in se obnavlja. Človeško je, da se v trenutkih izgube las prestrašimo, a prav tako je človeško, da iščemo poti, kako se negovati in ostati v stiku s telesom, ki prehaja skozi spremembe.

Vsaka sestavina je včasih imela svoje mesto in svoj razlog in vedelo se je, da kane krepijo strukturo lasu, čaji iz ognjiča pomirjajo razdraženo lasišče, nekatere rastline pa so odvajale toploto in vlago, ki sta se čez poletje nabrali v telesu. Poraba rožmarinovih vodic in šamponov pa se še danes dvigne v mesecih, ko se okrepi prisotnost gripe.

VABILO
Na Zelenih sejmih, ki potekajo ob prehodih letnih časov, se zbirajo ponudniki naravnih izdelkov za nego las, ki ohranjajo stik s temi starimi znanji. Pripravljajo jih ročno, iz svežih sestavin, s spoštovanjem do ritmov narave in v sodelovanju z lastno intuicijo. Na sejmih ljudje, ki še nosijo to znanje, pripovedujejo o koristih pripravkov, delijo izkušnje in razumevanje ter vabijo k raziskovanju, ki se začne pri laseh in se nadaljuje v globlje spoznavanje telesa, zemlje in skupnosti.

Lepota v odnosu do življenja, v telesu in v celem zapisu, ki ga nosijo lasje skozi naše zgodbe

Lepota se oblikuje skozi naš odnos do življenja. Vsak človek nosi svoje izkušnje, ki ga zaznamujejo, in tudi njegovo telo jih nosi s sabo, to je naša unikatnost. Okoljski vplivi, kot so kemikalije ali pomanjkanje hrane, lahko spremenijo epigenetske vzorce, ki se prenesejo naprej, čeprav se genetski zapis ne premakne. Tako pri ljudeh kot pri živalih je dokazano, da se spomini telesa nadaljujejo čez rodove. Le kaj je naš dedek jedel, da imamo tako goste lase?

Lasje so eden od spominskih nosilcev. V sebi nosijo zgodovino, način življenja in odzive na stiske. Ko jih raziskujemo, lahko vidimo tudi sledi staranja, vplivov iz okolja in ravnovesja hormonov.

Na genetiko morda res nimamo vpliva, a imamo ga na svoje življenje – največji vpliv. Zato, če bi radi spoštovali sebe, spoštujte tudi svoje lase. Negovanje las ni le vsakodnevno opravilo, ampak dejanje spoštovanja. Ob tem se sprosti lasišče, telo lažje diha, misli se razjasnijo. Ta občutek pripada vsakemu človeku, ker v temelju vsi potrebujemo nežnost in spoštovanje do telesa, ki nas nosi skozi življenje.

Morda ste se vprašali, zakaj sploh pišem toliko o preteklosti in znanju prednikov. Lahko bi rekli, da niso bili vedno modri in da so se pogosto zmotili. Vendar so bili povezani z naravo, ker so se morali zanesti nanjo, da so lahko preživeli, nekateri pa so tudi cveteli. Niso imeli vseh izdelkov in naprav, ki jih imamo danes, zato so znali opazovati in poslušati. In nekateri so živeli v stiku z ritmi letnih časov, s telesom in z občutki, ki so prihajali iz njega.

V nekem obdobju sem živela s čredo konj, ki so imeli na voljo prostrane pašnike in dostop do različnih dreves ter rastlin. Ti konji, ki so dovolj dolgo bivali v naravi, so znali sami poiskati, kar so potrebovali. Ko so jih napadli paraziti, so izbirali rastline, ki so jim pomagale, da so jih izločili, navadno so bile to smrekove iglice. Prav tako so našli načine, kako se zaščititi pred mrčesom, ki jih je najedal.

Enako velja za človeka. Če mu damo priložnost, da prisluhne sebi, bo našel načine, kako poskrbeti za svoje ravnovesje.

In ko stojimo pred ogledalom ter s prsti počasi zdrsnemo čez svoje lase, se lahko spomnimo, da vse, kar smo doživeli, na nek način ostane zapisano v telesu.

V naslednji objavi

V naslednji objavi se bomo posvetili naravni negi las in lasišča.

Delu nas, ki odzvanja na vse, kar doživljamo. Spraševala sem Hano, doktorico dentalne medicine in ustvarjalko Hairmonie izdelkov za lase, kaj se zgodi z lasmi, ko telo prehaja skozi stres, bolezen ali notranjo prelomnico. Kje začeti, ko lasišče postane občutljivo, ko lasje odpadajo, ko srbi, peče, se lušči. Zanimalo me je, kako naravna olja vplivajo na notranjo moč. Katera rastlina podpre občutljivo lasišče. Kako se človeško telo odziva, ko mu damo čas in pravo rastlino za podporo. Vabljeni k branju pogovora o naravni negi las in lasišča.