Priznana jeza kot zdravilo, kako poslušati glas svojih ran in v jezi najti pot do resnice in zdravja: intervju s Polono Klarič

Jeza nas pogosto prestraši. Zdi se groba, nevarna, kot nekaj, kar bi morali potisniti globoko vase in za vedno obdržati tam. Tako smo bili vzgojeni: da ne jezimo drugih, da ne kričimo, da ne pokažemo svojega ognja. A ta ogenj je pravzaprav življenje samo. Je glas, ki nam pove, kje smo ranjeni, kje nismo bili slišani in videni, varni in zlasti kje smo pozabili na svojo lastno vrednost. Dokler tega glasu ne slišimo ali mu ne dovolimo, da nas spomni na naše meje, bo iskal pot za izražanje drugje. V očitkih, žalosti, v utrujenosti, ki si je zlepa ne moremo več razložiti.

Jezimo se, ker kot otroci nismo imeli prostora, kjer bi lahko rekli, da nas boli, skeli, peče, da v nas gori. V idealnem svetu bi lahko izrazili, da smo prizadeti in jezno razočarani. Ko sem brala knjigo Krava na parkirišču, sem se res nasmehnila domiselnemu primeru, ki je tudi naslov knjige o jezi. Govori o tem, da če pred naš avto stopi krava, se redko razbesnimo, ampak potrpežljivo počakamo, da se umakne. Kaj pa krava ve. Če pa na parkirno mesto, ki smo ga že imeli za svojega, zapelje aroganten človek, vzplamtimo. Kako hitro torej damo moč drugim, da se dotaknejo naše rane. 

Ta pogovor s Polono Klarič, TCT® terapevtko, ki ženske podpira na poti celostnega zdravljenja, odpira pomembno vprašanje: kako bi bilo, če bi jezo sprejeli kot zaveznico? Če bi ji prisluhnili, kot poslušamo otroka, ki nas pride prosit za pomoč? Če bi ji dovolili, da nas usmeri nazaj k resnici o tem, kdo smo, in kaj nam je dragoceno?

Morda je prav to pot, ki si jo moramo upati prehoditi?

Polona, si terapevtka za ženske, ki se soočajo z diagnozo raka, pri tem pa se obračaš tudi na holistiko – celovitost. Vemo, da jetra, živci, jeza niso samo telesne teme, ampak zemljevid naše notranje resnice. Kako se ti dotikaš te teme pri svojem delu?



Res je, da je stanje na fizičnem telesu in čustvih večinoma zemljevid za naše notranje dogajanje. Pri svojem delu strankino telesno stanje in čustva, kot so jeza, napetost ali notranji nemir, sprejemam z razumevanjem in brez obsojanja. Mnogi čustva jemljejo za “končno postajo”, v resnici pa so dragocena energija za potop do globljih, pravih vzrokov. Glede na strankino pripravljenost in zmožnost začutiti ter raziskati, skupaj odkrivava ozadje teh vzrokov. Vse do njenih notranjih virov moči, ravnovesja in zaupanja v njeno zdravje.

Je tvoja jeza že kdaj postala tvoj učitelj? Si ji prisluhnila kot glasu, ki te vabi nazaj vase?



Jeza je v mojem življenju vedno glasen krik na pomoč. Moj odziv je, ker mi je v tistem trenutku pretežko pogledati vase. Kasneje jo vedno sprejmem, se objamem in jo vidim kot priložnost, da razvijem več sočutja do sebe. Kadar odreagiram z jezo, mi vedno ponudi tudi možnost, da se ustavim, zadiham in si dovolim varno potopiti vase. V svojem tempu lahko začutim skrita globlja čustva, svojo ranljivost in v ozadju uzrem hrepenenja ter se povežem s svojo pravo naravo. Jeza meni ni slaba ali napačna. Velikokrat vidim, da je celo potrebna, da me zaščiti pred tem, da bi prestopila sebe ali dovolila drugim, da to storijo. Je izraz življenjske sile, ki želi ohraniti ravnovesje in me spomniti, kaj mi je res pomembno. Ja, jeza in tudi ostala čustva poleg misli, ki se mi porajajo, in ne nazadnje tudi situacije, vse je dragoceni Učitelj.

Svoj center si poimenovala Karuna objem. Kaj pomeni za žensko, da dobi tak objem v času, ko je najbolj ranljiva? 



Center za ženske obolele za rakom sem poimenovala Karuna objem, ker verjamem, da je prav sočutje tisti prvi korak, ki se zgodi še preden posežemo po katerikoli metodi, terapiji ali podpori. “Karuna” pomeni globoko sočutje, tisto, ki ne le razume in čuti, temveč tudi deluje v dobro drugega. “Objem” simbolizira prostor sprejetosti, varnosti in topline, kjer ženska ne potrebuje biti močna, temveč samo to, kar v tistem trenutku je. Za žensko, ki se sooča z rakom, tak objem pomeni možnost, da odloži vse tegobe, pričakovanja, strahove. Da se za hip ustavi in začuti, da ni sama. Da je videna, slišana, priznana. Ne kot pacientka, temveč kot celostno bitje z zgodbo, hrepenenji, bolečinami in notranjo močjo, ki čaka, da se ji približa.

V centru ustvarjamo varen prostor, kjer se ženska lahko potopi vase, skozi pogovor, tišino, prisotnost ali terapijo. To ni bežanje pred boleznijo, to je pot nazaj k sebi. K notranjim virom, kjer ležijo sproščenost, jasnost, notranji mir in zaupanje v življenje. Tam se zdravljenje lahko res začne. Sočutje tukaj tako ni le beseda, ampak je način bivanja. Je dejanje, ki podpira celostno ozdravitev, ne le telesa, temveč tudi srca. Zato Karuna objem ni samo ime. Je povabilo k sebi, v objem, kjer je dovoljena ranljivost in kjer je že vnaprej sprejeta možnost popolne preobrazbe in ozdravitve.

Polona, tvoje delo se dotika prav teh molkov in napetosti, ki jih nosimo v sebi. Kako si sama prvič prepoznala, da telo govori še preden zboli?



Moje delo se dotika vseh napetosti in molkov, ki jih nosimo v sebi, pogosto ne da bi se jih sploh zavedali. V vsakdanjem tempu, ko smo obrnjeni navzven k obveznostim, službi, videzu, ciljem, hitro spregledamo opozorilne, dragocene signale. Pri meni so bili to plitko dihanje, tihe napetosti v telesu, rahlo povišana temperatura brez pravega vzroka, nespečnost, pa tudi konflikti na delovnem mestu, s katerimi sem se obremenjevala še dolgo po tem, ko so se zgodili. A takrat si tega nisem znala niti upala zares priznati. Bila sem prepričana, da so druge stvari bolj pomembne kot jaz sama in šele diagnoza raka me je zares ustavila. In ko sem pogledala nazaj, sem videla, koliko opozorilnih znakov nisem upoštevala. Danes vem, da telo ne opozarja zaman, vedno nas vabi, da se vrnemo k sebi, da nehamo bežati. Iskreno sem hvaležna za dano priložnost spoznati ljudi, znanja in prakse, ki so mi pomagali stopiti na pot ven iz ujetosti, v stik z notranjo jasnostjo in mirom.

Kaj v tvoji izkušnji pomeni celostno zdravljenje? Kako se narava, tako zunanja kot notranja, pri tem povezuje in podpira?



Celostno zdravljenje pomeni, da se človek zdravi v celoti. Ne zdravi se le fizično telo, temveč tudi misli, čustva, prepričanja, skozi katera gleda nase in na življenje. Ker nismo zgolj fizična bitja, se tudi ozdravitev ne more zgoditi le na telesni ravni ali skozi zunanje posege. Resnično zdravljenje se začne znotraj, kjer so skriti vzroki bolezni, ki niso naključni, ampak pogosto zelo smiselni in razumljivi, ko si jih dovolimo pogledati. “Zunanjost je ogledalo naše notranjosti,” pravi star pregovor. Zunanjost kot zunanja narava, nam odseva, v kakšnem notranjem stanju smo: kakšne so naše misli, potlačena čustva, nezavedni vzorci, stare rane. Narava v nas in zunaj nas sta povezani in prav ta povezanost nas lahko podpre, da se nehamo boriti z zunanjimi simptomi in se namesto tega potopimo vase. Ko se ukvarjamo samo z zunanjostjo, ko želimo nekaj popraviti, doseči ali nadzorovati, dejansko samo zakrivamo tisto, kar nam v resnici ni všeč znotraj. Zakrivanje nas utrudi in izčrpa. Tak način zahteva stalno vlaganje energije v to, da “vse izgleda v redu” in kmalu lahko prejmemo opozorilne signale.

 Zato verjamem, da je edina resnična in trajna pot zdravljenja ta, da si dovolimo začutiti, kar smo potiskali stran, preseči notranje napetosti, in znova vzpostaviti stik s sabo, s pravo naravo, ki vedno ve, kaj potrebujemo za ravnovesje in zdravje.

Ali si si pri svojem zdravljenju pomagala tudi z naravnimi podporami, kot so zelišča, rastlinski dodatki ali prehranske smernice? So ti bili v pomoč pri umirjanju telesa in regeneraciji?



Ko se soočamo z diagnozo, kot je rak, je dragoceno, da telo podpremo na več ravneh hkrati. V svojem zdravljenju sem posegla po različnih naravnih podporah: pomagala sem si z medicinskimi gobami, kakovostnimi vitaminskimi dodatki, se postila in popolnoma spremenila svoj način prehranjevanja. Vse to mi je pomagalo pri krepitvi telesa, pri razstrupljanju in obnovi celic. Ampak ni šlo le za zunanje podpore. Vsak obrok kot ritual je bil tudi način, da sem poslušala telo, kaj rabi. Verjamem, da imajo naravne podpore veliko moč, če jih uporabljamo zavestno. So del holistike – celostnega pristopa, kjer skupaj z notranjim delom ustvarjamo prostor za trdno zdravje.

Kako sploh začeti, ko v sebi čutimo napetost, preobremenjenost ali dolgotrajno utrujenost? Na kakšen način se lahko človek začne vračati k sebi in kaj sploh pomeni delo na sebi?



Ko smo v napetosti, preobremenjenosti ali dolgotrajni utrujenosti, se pogosto želimo teh občutkov čim prej znebiti. Družbeni vzorci nas učijo, da naj bi bili ves čas pozitivni, nasmejani, močni. Zato marsikdo skuša ta “neprijetna” stanja potlačiti, zanikati ali pobegniti v delo, naloge, zaslone in druge aktivnosti. Vendar s takim pristopom zanika del sebe. Ravno tisti del, ki najbolj hrepeni po pozornosti, sprejemanju in sočutnem objemu. Začetek vračanja k sebi je že to, da se v takšnih trenutkih ustavimo, si dovolimo začutiti, kar čutimo, brez potrebe po takojšnji razrešitvi. Lahko si priznamo: “Tako se zdaj počutim. In tudi takšna sem ok.” Nič ni narobe, če smo kdaj utrujeni, prazni ali izgubljeni. Ravno v spremljajočih občutkih se skriva vabilo k globljemu stiku s sabo.

Ko si dovolimo biti s tem, kar je, se začne postopoma sproščati ujeta življenjska energija. To je način, kako razvijati več sočutja do sebe, več razumevanja za svoje reakcije, hrepenenja in potrebe. Postajamo celovitejši, bolj prizemljeni in bolj jasni glede tega, kaj si zares želimo in kaj nas pri tem lahko podpira. Delo na sebi ni nekaj, kar naredimo in odkljukamo. To je pot sprejemanja svoje notranjosti, svoje ranljivosti in svoje edinstvene narave. Ta pot pa pelje tudi skozi čustva, stara prepričanja in notranje sence, ki pogosto skrivajo našo največjo moč. Pri tem pa so zelo dobrodošli pogum, iskrenost in zaupanje, kar odpira vrata v izpolnjeno, lahkotno življenje.

Ko smo jezni, nas lahko hitro potegne tudi jeza drugih. Kaj se takrat dogaja v človeku in med ljudmi? Zakaj ta skupna jeza deluje tako močno in kako ostati pri sebi, čeprav je okrog nas napeto in nas lahko napetost kar vabi k sebi?

Ko smo jezni, nas lahko hitro potegne tudi jeza drugih, kot bi se nekaj priklopilo na skupni imenovalec. Takrat se pogosto nehote izgubimo v kolektivnem čustvenem vrtincu. A kar se v resnici dogaja, je to, da nam zunanja jeza zrcali nekaj nepredelanega v nas. Morda je to hrepenenje, bolečina, občutek nemoči ali zapuščenosti. Nekaj, kar v nas še ni dobilo prostora, naše pozornosti, da bi bilo slišano in priznano.

Jeza drugih ni vzrok, temveč je samo vpliv. Naše notranje stanje je vedno naša odgovornost in tudi naša izbira, ali se pustimo potegniti v tuje čustvene valove ali ostanemo v stiku s sabo. Jeza pogosto pokaže, da smo izgubili stik z notranjim mirom, s svojo močjo ali jasnostjo, in da iščemo zunaj tisto, kar lahko v resnici najdemo samo v sebi. V trenutku, ko začutimo, da nas zunanji nemir vabi vase, lahko naredimo korak nazaj. Dobesedno in simbolno. Zadihamo, se zazremo vase in prepoznamo svoje občutke. Kaj je pod to napetostjo? Kaj v meni se je odzvalo? In kaj si v resnici želim?

S prakso to postaja vedno lažje. Včasih zadostuje že nekaj minut, da ohranimo stik s sabo in nas tako zunanji vpliv ne odnese. Takrat ne bežimo pred svetom, ampak ostajamo zvesti sebi in s tem ustvarjamo prostor tudi za druge, da tudi sami v svojem ritmu poiščejo pot vase.

In če so določena okolja, skupine ali odnosi prežeti z jezo in napetostjo, imamo pravico, lahko rečemo celo dolžnost do sebe, da se jih izogibamo. Tudi to je del skrbi zase. Del poti k sebi.

Če bi lahko bralcem podarila eno seme modrosti za trenutke, ko se zdi, da se vse ruši, kakšno seme bi bilo to?

Ko se svet pod nogami zatrese, ko se izgublja nadzor, gotovost ali občutek varnosti, je najdragocenejše, kar lahko storijo to, da se ne zapustijo. Da ostanejo ob sebi, se sočutno, nežno, ljubeče objamejo. V objemu naj doživljajo, kar se v njih želi izraziti. Žalost, strah, jezo, nemoč. Naj si dovolijo začutiti, brez obsojanja. Nekaterih stvari pač ne moremo ustaviti, ampak vedno lahko ustavimo svoj notranji beg ali boj. S tem ustvarimo prostor, kjer se lahko začne sprejemanje in notranja rast. Včasih že samo v tem, da si dovolimo obstati v neznanem, vznikne notranja jasnost, kako naprej. In naj jih ne bo sram poiskati podporo nekoga, ki jih bo znal slišati brez popravljanja, brez nasvetov. Prava podpora ni v tem, da vam nekdo pove, kaj narediti, ampak da vas spremlja v prostoru, kjer lahko v svojem ritmu začutite, kam želite naprej. Vsaka težka preizkušnja vedno prinaša tudi dobre stvari. V teh prelomnicah nekaj starega odpade z namenom, da se ustvari prostor za nekaj globljega, bolj izpolnjujočega. Velja si zapomniti, da se pot ne končuje, ampak se samo obrača v novo smer.

Polona Klarič je TCT® terapevtka in ustanoviteljica Centra Karuna objem, ki podpira ženske pri soočanju z diagnozo raka in drugimi življenjskimi preizkušnjami. V svojem delu združuje telesno, čustveno in duhovno raven, opira se na znanja kognitivne, humanistične in transpersonalne psihologije in poudarja pomen sočutja ter sprejemanja ranljivosti. Uči, da pravo zdravljenje nastopi takrat, ko človek iskreno začuti, kaj nosi v sebi, ter si dovoli priznati tudi bolečino in strah. V svojem centru pomaga ženskam odložiti bremena, ki jih nosijo, ter okrepiti zaupanje v svoje telo, jasnost in notranji mir. Pravi, da je vsaka čustvena izkušnja dragocen znanilec, ki nam lahko pokaže pot do ravnovesja in globljega občutka varnosti.