Je sočutje na krožniku način, kako ljubimo? 

Včasih me korenje spomni na očeta, ne vem točno zakaj, a morda zaradi zemlje pod nohti, ki je ostajala na njegovih prstih, potem ko je iz nje privlekel ognjene korenčke in mi jih ponudil kot čarovniške prste. Hrana ima svoj spomin, ne le v okusu, temveč v teksturi človeškosti, ki v sebi zadržuje pogovore, izgubljene nasmehe in neizgovorjeno etiko, ki smo jo morda prenesli naprej (ali morda ne).

Ko kuhamo, ustvarjamo jed in tudi prostor, v katerem se telo umiri. Hrana postane naša zgodba, v kateri živijo občutki, ki jih vonj iz lonca ne zaključi na poti skozi nosnice, temveč jih ponese globlje, vse do srca, kjer se prebudijo spomini. Že dolgo vemo, da ima vonj neposredno pot do delov v telesu, kjer prebivajo čustveni spomin, podobe iz otroštva, občutki varnosti in izgube, saj je pot vohanja edina, ki ne gre skozi razum, temveč se dotakne tistega, kar v nas čuti, ne da bi najprej razmišljalo. Ko vdihnemo aromo čebule, ki se nežno topi na maslu, se lahko v trenutku vzpostavi povezava z nekim večerom, z neko roko, z nežnostjo, ki jo je čutiti le, ko je v prostoru dovolj topline. 

Umetnost na krožniku

Pisati, slikati, kuhati, vse to zahteva notranjo vizijo in pripravljenost, da vstopimo v neznano, in pogum, da vztrajamo v tem, kar ni popolno, saj je hrana ena najpristnejših umetnosti prav zato, ker zahteva dotik, pozornost, telesno prisotnost in čas. Vanjo damo sebe in svojo skrb, ljubezen, željo po negi drugega.

Michael Pollan piše, da je kuhanje alkimija, ki preobraža ne le rastlin, temveč tudi tistega, ki kuha, saj se narava v loncu preobraža v kulturo, ogenj postane prehod, voda mehča, zrak nosi vonjave, ki sicer povedo, kaj bomo jedli, pa tudi, kdo smo v tistem trenutku.

Vonj od vseh čutil najgloblje prebudi spomin, saj potuje neposredno v dele v telesu, kjer prebivata občutek in pomnjenje, zato ni presenetljivo, da vonj po juhi prikliče babičino kuhinjo bolj kot katerakoli slika ali stavek, saj se v njem zadržuje nekaj, kar smo nekoč poznali, čeprav nismo vedeli, da še vedno živi v nas.

Odnosi, ki jih razkrije jedilna miza

Iz načina, kako kdo jé, lahko prepoznamo, ali zna sprejemati, ali si dovoli, da ga nekaj res nahrani, in ali zmore upočasniti korak, ko je pred njim nekaj samo zanj. 

Mimi Sheraton je pisala, da način prehranjevanja razkrije, koliko človek zaupa užitku, kako se odziva na neznano, ali zna čakajoče opaziti, kaj vse je v resnici živo v njem, ali ostaja na robu in se umika, ko pride trenutek, ko bi lahko odprl dlani.

V odnosu do hrane se pokaže tudi, koliko človek dovoli, da ga svet doseže, da ga nekaj pogreje, da nekaj vstopi in ostane, ne le kot misel, bolj kot sama izkušnja.

Zrelost v okusu

Daleč od teorij in razprav se vsak dan znova pojavi vprašanje, kaj bomo jedli, in tega vprašanja ne spremlja le misel o okusu, temveč tudi razmislek o tem, kaj bo ta hrana naredila okolju, živalim, našemu telesu in srcu.

Izbira hrane odseva zrelost zavesti in je kot pravilnik ali kazalec dobrega obnašanja, pa tudi kot glas, ki govori v jeziku občutkov in odgovornosti. Ross Gay, ki se me je dotaknil ravno zaradi lastnega spomina na čarobni dan vrtnarjenja z očetom, pa je v korenju prepoznal nežnost, ker si ga nekdo vzel čas, da ga iz zemlje dvigne z roko.

V svoji Knjigi radosti opiše otožen poletni dan, ko prvič pobira korenje iz vrta, kjer ga je posadila Stephanie, in piše:

“Danes smo iz zemlje potegnili korenje, ki ga je ona posejala marca. Posadila je dve vrsti, eno rdečo in standardne oblike, drugo nizko oranžno francosko sorto, ki me je pritegnila, ker je bila vizualno izrazita in sladka, kar sem ugotovil, ko sem ga grizljal.” Kako preprosto, pa vendar prisebno.

V tem prisotnem vlečenju korenja Ross vidi nekaj bistvenega za sočutno prehranjevanje. Zaradi te vzajemnosti, roke, zemlja in korenje postanejo naši soobčutniki, naši sogovorniki skozi hranjenje.

V poznih letih svojega življenja je Lev Tolstoj prenehal jesti meso. Do te spremembe ni prišel nenadoma. Zorela je skozi obdobje etičnega razmišljanja, notranjih konfliktov in vpliva pisem, pogovorov ter tekstov, ki so mu postavljali vprašanja o odgovornosti do živih bitij. Tolstoja je vse bolj zaposlovala povezava med nasiljem nad živalmi, telesnim zdravjem in duhovno jasnostjo. V svojem eseju Prvi korak je zapisal, da ubijanje živali za prehrano ustvarja breme za vest in da človek s tem preseže mejo, ki ni nujna za preživetje.

Zanj je način prehranjevanja postal povezan z vprašanjem poštenosti do sebe in drugih. Meso ni bilo več samo hrana, ampak celotno dejanje, ki ga ni mogel več opravičiti. Odločil se je za spremembo, ker je želel, da bi bila njegova dejanja bolj skladna z občutkom za pravičnost, ki ga je vse pogosteje klical k sebi.

Kuhinja je družbeni prostor

Kuhinja je prostor povezanosti, ne le v smislu funkcije, temveč kot kraj, kjer se vzpostavlja pripadnost, kjer je skupni obrok vaja v potrpežljivosti in pripadnosti. Tukaj se učimo drug ob drugem, z rokami, ki režejo, mešajo, podajajo. Skupni obrok postane vaja v poslušanju, priložnost za usklajevanje ritma, okusa, čustev. Hrana, pripravljena v tej pozornosti, nosi ljubezen in izraz, da smo drug z drugim in drug za drugega.

Hrana, ki zraste iz zemlje, ima teksturo, ki jo roka prepozna kot nekaj živega, kar je prehodilo pot, kar ima spomin in obliko, medtem ko hrana, ki pride iz industrije in vode, v telesu pusti zgolj podobo, ki se hitro razblini.

Ko kuhanje izgubi svoje mesto v življenju, oslabijo tudi vezi med ljudmi. Obroki postanejo hitri, površni ali ločeni drug od drugega. V takih trenutkih se lahko začne pojavljati občutek praznine, ki ne prihaja iz lakote, pač pa iz pomanjkanja skupnosti, pozornosti in povezanosti. Tudi poln krožnik ne zapolni praznega prostora, če v njem ni bilo misli na drugega.

Obrok, pripravljen s spoštovanjem do sestavin, z zavedanjem, da je hrana nastajala skozi čas, skozi naravne procese in delo rok, ustvarja drugačen – poln občutek. V takem obroku ni sledu nasilja ali pohlepa. Prisotna je hvaležnost, da smo del življenja, ki daje in sprejema. Takšna hrana lahko telesu sporoči, da je varno, da je vredno ostati tukaj, da ima prostor, kjer se lahko umiri.

Modrost iz telesa

Mnogo razmišljujočih in čutečih ljudi se je skozi čas ustavljalo ob vprašanju hrane. Hrana je sicer tudi vprašanje okusa ali zdravja, je pa tudi pot, po kateri v telo vnašamo energijo, občutja in zgodovino nekega življenja. Obrok predstavlja odnos do sebe, do sveta, do vsega živega. Zavedanje, da je hrana več kot hranilo, odpira prostor za vprašanja sebi: kaj vnašam vase, s čim se hranim, kaj nosim naprej? Že dolgo menim, da bi bilo dragoceno, če bi vsak otrok prejel znanje o tem, da je prehranjevanje dejanje prisotnosti. Telo samo pove, kdaj hrana prinese toplino, kdaj povzroči napetost, kdaj ostane z nami in kdaj nas izčrpa. To ni nekaj, kar bi se naučili skozi razlago ali pravila, ampak nekaj, kar se prepozna skozi intimno zaznavo. Vedenje prihaja iz čutenja, ki ne potrebuje besed.

Želja po jedi ni vprašanje razuma, temveč te zaznave. Če smo pripravljeni ostati dovolj dolgo v svojem tihem prostoru, lahko telesu prisluhnemo. Dovolimo mu, da nam s svojim ritmom pove, kaj nas nahrani in kaj nas izčrpava. Lakota ni vedno lakota. Včasih je odziv na stres, notranjo napetost ali praznino, ki išče zapolnitev. Tisto v nas, kar je bilo nekoč ranjeno in ostaja brez tolažbe, pogosto prevzame pobudo in iz želje po utehi poseže po hrani, ki telesu ne prinese jasnosti ali miru.

Sočutje: vsakdanja praksa

Prehranjevanje je vsakodnevna potreba in tudi način, kako izkažemo ljubezen do sebe.
Ko si pripravljam obrok, poslušam, katera hrana v meni prebudi občutek živosti, prisotnosti in notranje povezanosti. Pomembnost hrane je v tem, da nas ohranja žive.

Morda lahko poenostavimo to, kar je postalo težko. Morda lahko pogledamo svoje rane, ne da bi jih hranili. Morda lahko izberemo, kaj pride v naša usta, v naše srce in na naša pleča, ker nam je mar. In če bomo vsak dan znova jedli s čutenjem, bomo morda nekoč v sebi začutili dom. Ne v stavbi, temveč v telesu, ki ga hranimo z ljubeznijo.